Puhasta sne\u017ena odeja nas je \u017ee navsezgodaj zjutraj mamljivo vabila, da se zakopljemo vanjo. Pa smo drugo\u0161olci oblekli svoja zimska obla\u010dila, si obuli tople \u010devlje in na glave\u00a0 potisnili tople kape. Nataknili smo si nepremo\u010dljive rokavice in s sanmi odhiteli na gri\u010dek za \u0161olo. Kako prijetno je \u0161krtalo pod nogami, ko smo gazili po celem snegu in iskali koti\u010dek za na\u0161e zimsko veselje. In smo jo na\u0161li \u2013 idili\u010dno, s soncem obsijano, ne preve\u010d strmo in ne predolgo belo dolinico v zavetju gozdi\u010dka. Stekli smo do vrha gri\u010dka in komaj \u010dakali, kdaj se bomo lahko spustili. In smo se! Bilo je \u010dudovito. Cela dolina je bila na\u0161a. Tekali smo, se kepali, kotalili. Naredili smo nekaj sne\u017enih skulptur. \u010cas je res prehitro minil. V \u0161olo smo se vrnili dobre volje in mokri, a ne od snega. Od potu, ki nam je tekel po hrbtih zaradi prijetnega son\u010dka in ve\u010d sto korakov, ki smo jih ta dan naredili.<\/p>\n
Drugo\u0161olci z u\u010diteljicami<\/p>\n\n\t\t