Uspeh na 8. literarnem natečaju SdDBk
Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je pripravilo 8. literarni natečaj poezije in kratke proze z naslovom Nezavedne vezi. Na natečaju je s svojimi literarnimi deli sodelovalo tudi sedem naših devetošolcev.
V četrtek, 8. 6. 2023, je v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto potekal zaključek literarnega natečaja. Nagrado za najboljše literarno delo med učenci od 7. do 9. razreda je osvojila naša učenka Edna Šumar iz 9. c. V kulturnem programu so sodelovali nagrajeni avtorji, saj so prebirali odlomke iz svojih nagrajenih literarnih del. Slavnostna govornica je bila Klavdija Kotar, vodja OI JSKD Novo mesto in članica kolektiva PPNM. Program sta z glasbenimi točkami obogatili tudi naši učenki Živa Kralj in Maša Ercegovčević.
Zapisala: Irena Šega
NAGRAJENI SPIS
NEZAVEDNE VEZI
» naj si še tako zapuščen in osiromašen, veže (te)trdna verige
na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš, ta nekaj je …«
(Ivan Tavčar: Visoška kronika)
Ko imaš nekoga v življenju, ki mu lahko zaupaš, potem si lahko srečen. Takrat ko te tišči v srcu in ne veš, kaj moraš narediti, je dobro imeti nekoga, s katerim se lahko pogovoriš. Vem, da ni pomembno število prijateljev, pomembno je, da imaš vsaj enega pravega prijatelja. Pravi prijatelji so tu za nas, da nas spravijo v dobro voljo, nam pomagajo, mi pa smo srečni, ker z njimi lahko delimo svoje srečne in žalostne trenutke. Prijateljstvo je vez, ki je nevidna in neuničljiva, a nihče nima moči, da to prijateljstvo uniči. Tudi kilometri ne.
Ko sem bila v prvem razredu, sem se tesneje spoprijateljila z eno izmed sošolk. Vsak dan sva se družili. Že takrat sem vedela, da je iskrena in da ji lahko zaupam. Ko smo bili v tretjem razredu, je bilo to najino zadnje šolsko leto, ki sva ga preživeli skupaj. Po končanem tretjem razredu sem jaz odšla v Slovenijo. Od takrat sva se čedalje manj slišali. Imela sem občutek krivde, da sem jaz kriva, da se več ne slišiva. Leta so minevala. Med tem časom sem v novem okolju spoznala novo prijateljico. Skupaj sva se igrali skoraj vsak dan. Bila je mojih let. Hodili sva tudi v isti razred. S časom sem tudi njej lahko zaupala. Bila sem srečna, ker imam tako dobro prijateljico. Še dandanes se druživa.
Lani pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nekega dne sem se spomnila svoje stare prijateljice, tiste, s katero sem hodila v prve tri razrede osnovne šole. Spomini so se vrnili nazaj v zgodnje otroštvo in spomnila sem se, kako sva se skupaj igrali in kako sva se imeli vedno lepo. Imela sem občutek, da nekaj ni popolno, da nekaj, nekoga pogrešam, zato sem se odločila, da ji bom poslala sporočilo. Bila sem napeta. Čakala sem … Nisem vedela, ali mi bo sploh odgovorila in nisem bila prepričana, ali se me bo spomnila. Sedela sem v dnevni sobi in razmišljala, kaj se bo zgodilo. Vznemirjena sem bila. Takrat pa se je oglasil telefon. Vedela sem, da je to bila ona. Ona, moja prijateljica. Bila sem zelo živčna. Strah me je bilo vzeti telefon v roke in pogledati, kaj je odgovorila. Počakala sem minuto, dve …, nato pa sem zbrala pogum in vzela telefon v roke. Začeli sva si dopisovati vsak dan. Bila sem zelo srečna, ker nisem pričakovala, da bo najino prijateljstvo tako hitro spet zaživelo. Zmenili sva se, da se bova med počitnicami srečali. Ugotovili sva, da imava veliko skupnih tem za pogovor. Vsak dan sva se pogovarjali. Postali sva zelo dobri prijateljici. Zaupali sva druga drugi svoje skrivnosti.
Bila sem zelo srečna. Takrat sem spoznala, da oddaljenost ne more biti razlog, da dve osebi prenehata komunicirati.
Nekoč je Oton Župančič izjavil: »Prijatelj – to je beseda vseh besed! Kot meč svetlo nabrušen v ognju in strupu izkušen. On, ti – in na drugi strani magari ves svet.« Spoznala sem, da oddaljenost ne uniči vezi, kot je prijateljstvo. Končno imam dve osebi, ki jima lahko zaupam. Mislila sem, da se to nikoli ne bo zgodilo, ker v današnjem času težko srečaš človeka, ki mu lahko zaupaš. Pravih prijateljev v življenju ne smeš izgubiti, saj so vredni več od zlata.
Edna Šumar, 9. c
